1. Borovo gostüvanje
Na severozahodu Slovenije je še vedno ohranjen običaj "borovega gostüvanja". Tako gostűvanje oziroma ženitvovanje z drevesom, največkrat z borom, pripravijo v vaseh, v katerih se od sv. Treh kraljev do pustnega torka v vasi ni nihče poročil. Pri obredu se podre borovo drevo, ki se ga z namenom sramotenja neporočene mladine v vasi vleče na kraj dogodka, kjer se opravi obred in se nevesto poroči z drevesom. Za gostüvanje izbrano drevo je stroga skrivnost, saj je velika sramota, če fantje iz sosednjih vasi drevesu odžagajo vrh. Takšna gostüvanja se dogajajo zlasti tam, kjer je malo mladih in predvsem v evangeličanskih vaseh. V katoliških vaseh se je namreč borovim gostüvanjem upirala duhovščina, z utemeljitvijo, da se preveč norčujejo iz verskih obredov. Gostüvanje je tako prisotno predvsem v dveh delih Prekmurja, to je na Goričkem in Ravenskem, kjer je evangeličanstvo še posebej razširjeno.

2. Pozvačin
Pozvačin je oseba, ki vabi na poroko. Običajno sta za vsako poroko dva. Eden od ženina, drugi pa od neveste. Pozvačina sta že dva tedna prej hodila od hiše do hiše in vselej povedala vabilo, poseben govor. Pozvačin je na glavi nosil posebej izdelan visok klobuk. Na njega so bile pritrjene pušpanove vejice in rože iz krep papirja. Pri vsaki hiši, kjer sta vabila, sta dobila še po eno rožo na klobuk, kot dokaz, da bodo gostje prišli. Poleg rož so s klobuka viseliše pisani trakovi. Čez ramo je imel obešeno dolgo brisačo ter dve pisani ruti, za pasom pa čutorico in pereco. V roki je nosil leseno sekiro z ježevko. Z njo je "ježal" mimoidoče. Prihod pozvačinov so oznanjali zvonci, pritrjenih na nogah ter trobilo, s katerim sta začasno zatrobila. Po cerkveni poroki sta pozvačina pred cerkvijo počakala svatbo in jo vodila na nevestin dom. Zvečer sta v civilni obleki šla na dom po botrino. Nato je eden od pozvačinov sam razbil skledo z juho, ker črepinje prinašajo srečo. Ves večer sta stregla gostom pri glavni mizi. Glavna pozvačinova naloga je zabavati goste in skrbeti za prijetno razpoloženje.