Zaradi razlik v okraševanju in načinu žganja delimo prekmurske lončarje na filovske in goričke. Filovski so predvsem znani po črno žgani, t.i. redukcijski metodi, gorički pa so posodo glazirali in okraševali s čopičem ter izdelovali t.i. "bejlo" posodo. Središče goričkih lončarjev so bili Moščanci, oboji pa so se v 19. stoletju združevali v cehe, filovski pa od 1923 naprej celo v svojo zadrugo. Po drugi svetovni vojni se je število lončarjev močno zmanjšalo.

Izdelke so lončarji prodajali predvsem na sejmih doma, na Madžarskem in v Međimurju. Dosti so jih ponujali tudi od hiše do hiše, domačim gospodinjam. Da bi jih te kupile čimbolj poceni, so se pogajale za ceno in "čarale". Slednje pomeni, da so segale v posodo in verjele, da dlje bodo segle npr. v lonec za kisanje, več smetane bo v njem. Dostikrat so lončarji posodo zamenjevali s hrano in na ta način dosegli kupnino. Sploh okrog leta 1900, ko je bila velika revščina, so lončarji, predvsem iz Kobilja, hodili posodo množično zamenjevat za hrano na Madžarsko.

Lončarstvo ni veljalo samo za moško delo, ampak družinsko obrt. Res je, da ženske nikoli niso oblikovale posode na lončarskem vretenu, postorile pa so vse ostalo. Jo žgale, polirale, pripravljale glino, nalagale peč za žganje in posodo prodajale.

Lončarji so izdelovali posodo različnih oblik in za različne namene. Nekatera od teh so lonci za kisanje mleka, vrči za prenašanje vode, cedila, pinje, pokrivači za lonce, tepsije in najbolj znane ter značilne "pütre". "Pütra" je črno žgana trebušasta posoda za shranjevanje vode. Zaradi načina žganja in ozkega vratu je voda v njej dolgo hladna. Filovski lončarji so predvsem sloveli po črno žgani posodi, ki je neprepustna in primerna za shranjevanje vode. Gorička "bejla" posoda pa je služila predvsem peki.